občutenje sebe

poezija, nastala o in ob senzorialnem sprehodu po mariboru

težko je

se ne izgubit v svojih mislih

ne morem ven iz svoje glave

skladam poezijo

ne pridem dlje od prvega verza

(kako naj kričim

ko si mi vzel usta?)

seveda ne opažam ničesar

 

kaj naj povem

ko bo vsega konec?

 

pes me liže po obrazu

zakopljem mu prste v dlako

želim ga vzeti s sabo

 

zapiranje belih žaluzij

 

vonj po starih knjigah

vonj po razkužilu

vonj po dimu

zažrt v stene

pohištvo

dušo dvorane

 

grafiti

ki jih podpiram

grafiti

ki jih ne

 

odvržena maska

 

otip mokrega lubja

umazanega kamna

starega usnja

 

visoke pete

na asfaltu

kamnih

pesku

travi

 

vonj po travi

in vonj po travi

 

na lentu

za mano nekdo zažvižga

 

drava

teče pod mostom

že skoraj čez breg

 

most se trese

ko čez zapelje avtobus

ali dva

 

tla pod nogami

niso več trdna

 

zvok avtomobilov

vsenaokoli

 

pretepajoča se laboda

 

vlak pripelje v maribor

mogoče iz rdeče cone

 

preganjajoči se oblaki

sonce za njimi

ki že zahaja

 

občutek pretesne usnjene jakne

okrog predebelega volnenega puloverja

okrog mojega prevelikega telesa

ogromna kot piramida

težka kot črna luknja

 

zvok razbitega stekla

ki se drobi

pod debelimi podplati

pod katerimi drobim svet

 

oddelek za psihiatrijo

tabla na parkirišču

 

borštnikove oči na plakatih

me samo še žalostijo

ker je vsega že konec

 

srebrni prstani

oklepajo moje modrikaste členke

občutek vrtenja

ko ne vem

kaj bi z rokami

nohti

se zakopljejo v dlan

palec zunaj pesti

 

glasba

ki je ne sliši nihče drug

 

ne pustite mi da ostanem

sama s sabo

sredi te gruče

ne znam pobegniti iz svoje glave

 

ko bo vsega konec

bom povedala to

 

manca lipoglavšek